Bistrost in čut za opazovanje sta vodila pastirja, da si je izdelal leseno žepno sončno uro. Iz lesa je izrezljal deščico, za dlan veliko. Nanjo je v polkrogu zarezal zareze, ki so pomenile ure in izvrtal trinajst lukenj. V srednjo luknjo je zataknil paličico, ki v soncu meče senco po deščici. Vsakih štirinajst dni je paličico zataknil v naslednjo luknjo. Sončne ure so izdelovali in uporabljali do druge svetovne vojne, zadnji izdelovalci pa so ohranili veščino tudi v našem času.